V meglo tibetanskih planjav in v skrivnosti kitajskega prepovedanega mesta je zavit izvor in nastanek pasme, ki jo poznamo pod imenom shih tzu. Nedvomno segajo starodavne korenine pasme v Tibet, vendar so ji končno podobo vtisnili Kitajci.

Zaradi močnega vpliva budizma so si bile vse orientalske pasme psov podobne. V budizmu velja lev za pojem poguma in neustrašnosti. Lev naj bi bil Budin stalni spremljevalec in branilec, v nevarnosti naj bi Buda le stegnil roko in vseh pet prstov bi se spremenilo v pet neustrašnih, rjovečih levov.

Zaradi povedanega je lev Kitajcem služil za vzor pri vzreji psov. Med orientalskimi pasmami, kot so shih-tzu, chow chow, pekinčan ipd., najdemo le mopsa, ki nima značilne “levje” grive. Tudi pri njem pa zasledimo tipično zgradbo telesa (ploščat in zguban obraz, predgrizavost, lokaste noge, izbuljene oči, »strašen« videz in levje barve).

Prvi zapisi in slikarije, ki omenjajo shih-tzujem podobne pse, izvirajo iz časa vladavine dinastije Tang (618-907). V trinajstem stoletju so tibetanski menihi podarili kitajskemu cesarju pse podobne lhasa-apsu. V času dinastije Ming (1368-1644) so shih-tzuji postali oboževani ljubljenčki in so to ostali tudi v času dinastije Manchu (1644-1912). Tedaj se je izmenjava psov bolj razmahnila in razne različice tibetanskih psov so se razširile po Kitajski, delno tudi izven obzidja prepovedanega mesta.

Prvi dve stoletji vladavine Manchu dinastije so si bili shih-tzuji in lhasa apsi dosti podobnejši, kot so si danes. Za utrditev pasemskih značilnosti je najzaslužnejša zadnja kitajska cesarica Tzu-Hsi, ki je vladala od l.1861 do svoje smrti l.1908. Sestavila je prvi standard za pasmo in osebno preverjala pasemske značilnosti mladičev. Za vzrejo in nadzor shih- tzujev je bil odgovoren evnuh Li Lien Yang, ki je moral voditi pisne rodovnike z opisom vsakega posameznega psa namenjenega vzreji.

Pasmo so skrbno varovali in le redke odličnike (kaj šele “tuje hudiče”- kot so imenovali zahodnjake) je doletela čast dobiti v dar shih-tzuja.

Cesaričina najljubša shih-tzuja sta bila Shadza (=Tepček) in črni samec Hai-Ling (=Morska vidra). Shadza je imel “lepo” navado, da je vsakogar, ki cesarici ni bil pri srcu takoj, ko ga je zagledal ugriznil v nogo. Cesarica pa se je gostu, skozi težko zadrževan smeh, opravičevala zaradi “neumnega” psa!

V prepovedanem mestu je proti koncu cesarstva izbruhnil velik požar, ki so ga podtaknili evnuhi, da bi tako prikrili sledi kraj, ki so si jih redno privoščili. Pred požarom so najboljše pse pokradli in jih drago prodali tujcem in domačim bogatašem, nekaj jih je zgorelo, večino pa je l.1949 uničil prihod nove komunistične oblasti (člani cesarske družine so, preden so storili samomor, ubili tudi svoje dragocene pse, da ne bi padli v roke komunistom).

Par, ki je prišel na Dansko in nekaj psov, ki so bili kupljeni skrivaj in nato odpeljani v Veliko Britanijo (prvi trije, Hibou, Ssu-Ssa in Lung Fu Ssu so prišli v Veliko Britanijo l.1930) predstavlja začetno pleme, kasneje pa je bilo pripeljanih iz Pekinga še nekaj primerkov. Iz teh približno desetih psov izhajajo vsi današnji shih tzuji na vseh celinah. V Veliki Britaniji so pse najprej registrirali kot pasmo “Apso”, enako kot primerke, ki jih je pripeljal g. Bailey s Tibeta. Kmalu so opazili razliko med psi, ki so bili pripeljani iz Tibeta in psi, ki so izhajali iz Kitajske. Prvi so imeli opazno daljše nosove, daljše noge in drugačen značaj. Razplamtela se je burna razprava o tem, kateri tip je pravi. “Vojna nosov” se je končala tako, da so l.1934 pasmo razdelili na dve in sicer: dolgonosa varianta je postala lhasa apso, kratkonosa pa shih tzu.

Prve najuspešnejše psarne, ki so vzrejale shih-tzuje in so znane po vsem svetu, pa so: Lhakang (ustanovljena takoj po II. svetovni vojni in še danes aktivna), Elfann, Telota in Greenmoss (tudi še aktivna).

Za novo pasmo se je kmalu začela intenzivno zanimati tudi znana vzrediteljica pekinčanov, ga. Elfrieda Evans (psarna Elfann). Ugotovila je, da pasma shih tzu izgublja nekatere značilnosti in se, z vednostjo angleške kinološke zveze, odločila poskusiti izboljšati kvaliteto dlake, slab pigment, preravne noge, predolg nos in prelahko zgradbo, napake, ki so se po njenem mnenju začele pojavljati pri shih-tzuju.

Svojo črno shih-tzu samičko se je odločila pariti z zelo odlakanim, črno belim pekinčanom, ki je imel le eno napako in sicer je imel za pekinčana preravne noge. Križanci iz te kombinacije so bili registrirani kot mešanci. Le eno samičko so parili nazaj s shih-tzujem. Četrta generacija je bila spet registrirana kot shih-tzu, seveda po strokovni oceni mladičkov. Ta eksperiment je naletel na hud odpor ostalih rejcev, vendar je dandanes v Veliki Britaniji (pa tudi drugod po svetu) skoraj nemogoče najti rodovnik, ki ne bi vseboval potomcev tega križanja.

Kot kaže je bil poskus uspešen, saj so psi iz psarne Elfann posegali po najvišjih priznanjih. Ta psarna se je uveljavila še z utrditvijo prve linije, ki je dajala mladičke zlate barve. Za vzrejo zlatih shih-tzujev se je, poleg psarne Elfann, specializirala še psarna Chasmu.